Mojca Marot je zagotovo dobro poznana vsem ansamblom in drugim, ki so tako ali drugače povezani z narodnozabavno glasbo, saj ima v reviji Hopla svojo rubriko "Domači zvoki", kjer redno poroča, kaj novega je na narodnozabavni sceni. Prav tako članke, povezane z glasbo, objavlja še v nekaterih drugih časopisih. Njeno novinarsko delo pa ni povezano samo z glasbo, saj je dopisnica s Štajerske, Koroške in Prekmurja za medij Žurnal24, kjer poroča o različnih dogodkih.
Vsi, ki bi se želeli predstaviti v reviji Hopla, v rubriki Domači zvoki, pa ji lahko pišete na mojca.marot@siol.net.

Gospa Mojca, pozdravljeni in hvala, ker ste se odzvali našemu vabilu. Pa morda za začetek, kako bi opisali v nekaj besedah svoj značaj?
Sem vesele narave, redko me kdo spravi v slabo voljo, na svet gledam pozitivno, rada imam barve in odprte ljudi. 

Kako ste se odločili ravno za novinarstvo?
Pravzaprav je bilo naključje. Po končani srednji šoli sem odšla na počitniško delo v medijsko hišo NT-RC, ki združuje tako časopis kot tudi radio. In sem tam, ker so ravno potrebovali novo delovno moč, kar ostala.

Katere so po vaše prednosti in slabosti tega poklica?
Prednosti je več kot slabosti, se pa stvari tudi prepletajo. Meni osebno je všeč, da imam dokaj proste roke pri svojem delu in sama iščem zanimive teme in ljudi. Za nekoga pa je morda slabost (čeprav zame to ni, da ne bi kdo narobe razumel), da moraš biti dosegljiv 24 ur na dan, skorajda vse dni v letu. Tudi ob 3. uri zjutraj se je treba na delo, če se zgodi huda prometna nesreča in je treba o njej poročati.

Kaj je danes drugače kot takrat, ko ste vi začenjali na tem področju?
Ko sem sama začela delati v novinarstvu, smo še vse članke tipkali na klasične pisalne stroje, ti pa so se vrisovali na strani, ki smo jih nato pošiljali v tiskarno. Pa tudi filme iz fotoaparatov smo še razvijali v temnicah…Da o ogromnih in težkih radijskih pripomočkih niti ne govorim. Danes vemo, da so nam prenosniki, mini diktafoni, digitalni fotoaparati in mobilniki, na katerih prebiramo celo elektronska sporočila, zelo olajšali delo. Ampak, od takrat, ko sem začela, je minilo le dobrih 20 let. Saj ni malo, tako zelo veliko pa spet ne. Po tem vidimo, kako zelo napreduje tehnika.

V reviji Hopla pripravljate rubriko »DOMAČI ZVOKI«, ki je namenjena narodnozabavni glasbi. Predstavite nam jo malce podrobneje.
Najprej moram povedati, da sem zelo ponosna na vse zaposlene pri reviji Hopla, ker imajo velik posluh za narodnozabavno glasbo. Prvi ima zasluge za to nekdanji urednik Matjaž Kranjec, ki je tudi sam videl, kakšne množice ljudi privablja ta glasba in je predlagal, da bi o mladih ansamblih, ki so vznikali kot gobe po dežju, pisali in jim dali možnost, da se predstavijo. Z ene strani se je nato rubrika kmalu selila na dve, pod taktirko sedanje urednice Tanje Keršmanc, pa se je razširila že na tri strani. Vsak teden poročamo tako o aktualnih dogodkih kot tudi o dogajanju v zakulisju na kakšnem festivalu, pa tudi o iskricah ljubezni, ki med glasbeniki ne vzplamtijo tako redko, pa novih albumih in še in še. Posebno težo imajo seveda fotografije, saj je revija drugačen medij kot sta radio in televizija. Tam vsi bolj poslušajo melodije in gledajo videoposnetke, ansambel pa si zato vsi bolj zapomnijo po tej ali oni skladbi. Po drugi strani pa menim, da je to nekaj izjemnega tudi za glasbenike, ki si lahko članke in fotografije izrežejo in shranijo za vnuke, ki jim bodo lahko čez leta pokazali, kaj so počeli. Tak album ima tudi ansambel Spev in prav ponosna sem, da je v njem veliko prav mojih člankov in fotografij.

Kakšen pa je sicer vaš odnos do te zvrsti? Ji mediji posvečamo dovolj pozornosti?
Če ne bi osebno rada poslušala narodnozabavne glasbe, tudi pisala ne bi o njej. To je praktično nemogoče, če nisi pri delu s srcem. Menim pa, da ji tiskani mediji posvečajo premalo pozornosti, kar je škoda, saj se ne zavedajo, da festivale spremlja na tisoče ljudi, med njimi pa je veliko rosno mladih, ki so tudi potencialni bralci. Na televiziji pa je, nasprotno, tovrstnih oddaj že skoraj preveč, glede na to, da vse niso kakovostne. Žal pa tudi nekatere lokalne radijske postaje tej glasbi odmerjajo vse manj prostora.

Lahko res mediji v največji meri pripomoremo k dobremu ugledu domače glasbe ali pa jo po drugi strani lahko najbolj zanemarimo?
To je zelo odvisno od tega, kdo kaj dela in na kak način. Menim, da narodnozabavna glasba in vsi, ki se z njo ukvarjajo, potrebujejo spoštovanje, najmanj pa slaboumne trače, kakršne lahko prebiramo (no, tistih, ki jih), o »kvazi slovenskih zvezdnikih«, na primer, v reviji Nova.

V Sloveniji imamo precej narodnozabavnih festivalov, ki se jih tudi sami redno udeležujete? Kateri menite, da ima največjo veljavo?
Zagotovo so to Slovenska polka in valček, Vurberk in pa Ptuj, ki je, kot vemo, tako ali tako najstarejši festival. Tisti, ki se samo uvrstijo nanje, so že zmagovalci,  kaj šele, da prejmejo kakšno nagrado. 

Ob zvokih katerega ansambla pa najraje zaplešete?
Hm, preveč jih je, ki znajo odlično odigrati in odpeti Veselega Ribn'čana. Ta polka me vedno spravi na noge. Pa seveda Golica in še bi se našla kakšna. Polke  imam nasploh raje kot valčke. To je verjetno povezano z značajem…..
  
Menda pa ne pišete samo za Hopla, kajne?
Pravzaprav sem zadnja tri leta zaposlena pri Žurnalu24 in kot dopisnica za Štajersko, Koroško in Prekmurje pišem o vsem. Žal tudi o stečajih, prometnih nesrečah, umorih, luknjah na cestah, podražitvah in drugih lumparijah ljudi, o katerih bi želela pisati čim manj, a so žal naš vsakdan.

Kaj bi v prihodnje radi dosegli v svoji novinarski stroki in česa si zasebno najbolj želite?
Ko si enkrat v novinarstvu, je življenje pravzaprav zelo težko ločiti na povsem zasebno in službeno, saj se vse prepleta. Novinarstvo je način življenja, ki se mu, če ti je všeč, prilagodiš, če ne, pa tako odnehaš. In všeč mi je, ker dan ni enak dnevu. Najpomembneje je, da ti ob vsem tem služi zdravje, saj tako zlahka premagaš vse ovire in ti ni nič težko