Iztoka Perozzija verjetno mnogi poznate kot pevca zelo priljubljenih Fantov z vseh vetrov, ki nastopajo še danes, ob posebnih priložnostih. Iztok pa je tudi voditelj oddaje Pesem preprostih ljudi na Radiu Zeleni val, ki bo svoj tradicionalni koncert priredila 19. februarja v Šentvidu pri Stični. 1. Gospod Iztok, lepo pozdravljeni! Tisti, ki vas poznamo bodisi z radijskih valov, bodisi z glasbenih odrov, imamo občutek, da dobesedno živite za glasbo. Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo, kdo vas je navdušil zanjo?
No, mogoče bi vas na začetku malce popravil. Dobesedno ne živim za glasbo, rad pa jo vsekakor imam, pa naj bo to dober rock, dobra popevka, klasični jazz, dober koncert, lepa opera in seveda dober narodnozabavni komad. Po duši sem »roker«, prisegam na izrazit ritem, dobro bas kitaro in bobne, čeprav sem sam igral klaviature. Seveda pa me pritegne tudi ubrano zborovsko petje in ljudska glasba. V nižji glasbeni šoli v Novem mesti sem imel probleme, ker sem vedno hotel igrati nekaj po svoje, Bachu na primer še kaj dodati – to pa je bilo takrat bogokletno dejanje. Moj oče je bil izvrsten tenorist in je več kot 40 let prepeval v moškem pevskem zboru, tudi mama je bila dobra pevka, da ne govorim o stricu, ki je obvladal kar precej instrumentov. Doma sem imel fantastičen klavir in najbolj sem užival, kadar sem bil sam in sem lahko » razturel » , tako, da se je moje igranje slišalo na kar precej oddaljeno cesto. No, naj povem, da sta bila verjetno moj odličen posluh in dober ritem vzroka, da sem imel željo postati glasbenik. Ampak, želje so eno, realnost pa druga. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani mi je tik pred zdajci zmanjkalo sape, ker nikakor nisem mogel opraviti nekega izpita. Sledila je služba, vojaščina, igranje v manjših – barskih zasedbah.
2. Veliko let ste nastopali z legendarnimi Fanti z vseh vetrov. Kaj vam je to »prineslo«? Kot smo uvodoma omenili menda občasno še nastopate, kajne? Kakšni so občutki spet stati na odru? Lahko morda pričakujemo še kakšen nov projekt Fantov z vseh vetrov?
Pod tem imenom je pred nami že nastopala skupina, ki pa je, vsaj mislim tako, kaj hitro razpadla. Mi smo z njihovim dovoljenjem prevzeli to ime, ki je bilo za nas res najbolj pošteno. Na vaje, ki smo jih imeli ob četrtkih v Novem mestu, smo naredili kar 750-800 km (seveda tja in nazaj). Zanimivo pri tej zasedbi je bilo to, da takrat morda sploh nismo vedeli, da smo dobri, čeprav smo prav na vseh festivalih dobivali nagrade, tako strokovnih komisij, kot občinstva. Snemanja so bila poseben dogodek. Boris Kovačič, Vinko Rojc, Kajetan Zupan, Tomaž Tozon, Milan Zrimšek, so verjeli v nas in nam dajali dodaten zagon in veselje do dela. Sledile so zlate plošče. Predvsem pa naj povem, da smo bili odlična "klapa", res pravi prijatelji in to nas je držalo vsa leta skupaj. Velika žalost nas je doletela, ko nam je umrl kitarist Brane Cekuta, ki je bil resnično človek, pripravljen pomagati kadar koli in kdaj koli. Takrat je nastopila v skupini kriza. Po nekaj mesecih, smo se odločili – tudi s pomočjo Branetove žene Jožice, ki je dejala: Brane bi želel, da igrate naprej. Veliko kitaristov je prišlo na avdicijo, čeprav sem sam osebno čutil, kdo bo igral kitaro. In to se je res zgodilo: Marjan Luzar je bil takoj pripravljen sodelovati. Zanimivo je morda še to, da smo po večini drug z drugim že igrali v raznih skupinah. Bas kitarist Jože Dobovšek, ki edini v Sloveniji igra bas s trzalko in jaz, igrava skupaj že več kot 30 let. Mimogrede, bil je moj profesor matematike na gimnaziji in takrat sem pri tem predmetu edinikrat dobil trojko (kar se potem ni nikoli več zgodilo – vedno sem se moral boriti za pozitivno). Še ena menjava je bila v ansamblu. Toneta Rusa je zamenjal Primož Berus.
Še danes prisegam, da smo Fantje iz vseh vetrov imeli odlična besedila, ki so jih pisali Tone Rus, Franc Pupis, Franc Kramer in Primož Berus ti štirje pa so ob Vladu Matkoviču pisali tudi še danes priljubljene melodije, od katerih neskromno trdim, da so nekatere postale pravi evergrini slovenske narodnozabavne glasbe. Naj omenim še to, da smo vsa besedila in melodije ustvarjali in prirejali sami.
Kaj mi je prineslo petje pri Fantih ?. Predvsem iskreno prijateljstvo med člani ansambla, nastope doma in v tujini, snemanja za TV, snemanja plošč, spoštovanje in priljubljenost med poslušalci ter obiskovalci naših nastopov in, če sem malce domišljav : popularnost, ki je bila prijetna.
10 let nismo bili na odru, čeprav nam je marsikdo dejal, da bi morali še kaj narediti. Tudi sami smo to čutili, zato Fantje iz vseh vetrov nikoli niso uradni razpadli – samo čas smo si vzeli. 10 let je kar dolga doba in sedaj smo se ponovno pojavili. Nastope skrbno izbiramo, kajti ponudb je resnično veliko, uskladiti pa moramo tudi proste termine Toneta Rusa, ki ima svoj ansambel in veliko nastopa. Predvsem pa smo veseli drug drugega. Občutki na odru, po 10 letih ? V Novem mestu smo doživeli stoječe ovacije. Ljudje v dvorani so jokali, vriskali, peli – ti pa stojiš na odru in se sprašuješ – ali je to res, nas imajo res tako radi, smo res bili takrat tako dobri, da nas še niso pozabili, je res?, je res? V grlu pa cmok in sploh ne veš, ali boš do konca lahko odpel, ali te bo "zvilo". Ampak smo zmagali. Vsi skupaj – poslušalci in mi. Nov projekt : mi Dolenjci pravimo, da se brez ciganke nič ne ve.
3. Pa je po vaše biti glasbenik zgolj užitek, ali je bilo kdaj tudi težko?
Nikoli ni bilo pretežko. Težko je bilo samo za naše žene, ki so vsak konec tedna ostajale doma z otroki, pa tudi dopusti so bili več ali manj razdrobljeni. Užitek je bil nastop pred večtisočglavo množico. O prigodah Fantov iz vseh vetrov bi se lahko napisala zanimiva knjiga. V njej bi bilo veliko smeha.
4. Je domača glasba dovolj cenjena in prisotna v medijih?
Mislim, da tovrstna glasba dobiva končno mesto v slovenskem glasbenem prostoru. Veliko je odličnih mladih ansamblov, ki obvladajo tako petje, kot tudi igranje. Seveda pa je ogromno tudi tistih, ki enostavno poneumljajo slovenski narod tako z besedili, kot z muziko samo. Mislim, da elektronska glasba nikakor ne sodi v narodnozabavno glasbo, tudi klasični bobni so vsaj zame vprašljivi, da o dvomljivih besedilih ne govorim. Naj pa ob tej priliki povem, da sem osebno precej konservativen in je moje mnenje samo moje mnenje. Radii, ki ne predvajajo slovenske narodnozabavne glasbe, vsaj po moje, delajo veliko napako. Pomeni, da selekcionirajo poslušalce, obenem pa se na razne načine trudijo, da bi jih imeli vedno več.
5. Za njeno popularizacijo pa skrbite tudi sami. Na Radiu Zeleni val namreč pripravljate oddajo Pesem preprostih ljudi. Jo lahko podrobneje predstavite?
Glede na to, da sem poznavalec narodnozabavne glasbe, da sem jo sam veliko preigral in prepel, sem dobil to čast in priložnost, da sem postal voditelj verjetno ene najbolj prepoznanih oddaj na Radiu Zeleni val, to je oddaja Pesem preprostih ljudi (PPL), ki je namenjena predvsem ljubiteljem tovrstne glasbe. Na vrsti je vsak torek in neprekinjeno poteka že 14 let, od tega jo jaz vodim 12. Morda je zanimiv ta podatek, da oddaja do sedaj še nikoli ni odpadla. Vrhunec vsake oddaje je glasovanje za vižo meseca, ki poteka med šestimi skladbami. Zmagovalni ansambel se s svojo skladbo uvrsti na zaključni koncert, ki že nekaj let poteka v Šentvidu pri Stični, kjer se potem izbere najboljša viža preteklega leta. Letos bo koncert 19. februarja. Rad bi dodal še to, da je veliko ansamblov, ki želijo predstaviti svoje novosti prav na RZV v oddaji PPL, kar potrjuje, da je oddaja poslušana, kakovostna in nenazadnje na strokovnem nivoju. Na to smo vsi akterji, ki jo pripravljamo zelo ponosni. Seveda moram omeniti sodelavca – tonskega tehnika, s katerim sva naredila največ oddaj in je resnično dober poznavalec tako narodnozabavne glasbe, kot glasbe na sploh. To je Aleksander Vlašič – tudi sam izvrsten glasbenik – pevec in harmonikar. Do danes sem skupaj s sodelavci pripravil približno 550 oddaj, v katerih se je predstavilo nekaj sto gostov s svojo glasbo. V oddaji sem gostil največja imena slovenske narodnozabavne glasbe, zelo pa uživam, kadar lahko predstavljam čisto neznane glasbenike, katerih glasbena pot se šele začenja. Seveda, pa oddaja brez glasbenih želja ne bi bila to, kar je. Gre za pristni stik med radiem in poslušalci, gre za prijateljski klepet, velikokrat pa je prisotnega še kaj drugega. Pa še to, kot zanimivost : v naši oddaji gostje večkrat zaigrajo in zapojejo v živo, kar je še posebej zanimivo in prijetno. Oddaja ima velik odmev tudi po svetu. Poslušajo jo v Ameriki, Kanadi, Avstraliji in seveda v Evropi.
6. Kako je prišlo do sodelovanja z Zelenim valom?
Radio Zeleni val ( RZV ). To je posebna zgodba. Naključje je hotelo, da sem zavrtel telefonsko št. radia. Na drugi strani se je oglasil direktor g. Boris Peterka in rekel mi je : glas imate dober, pridite in videli bomo, kaj se da narediti. In ta ljubezen traja že več kot eno desetletje – mislim, da je za mano na RZV že 12 let dela.
7. Vse več mladih glasbenikov je voditeljev različnih radijskih in televizijskih oddaj. Gre za trend? Kako vi gledate na to?
Na to temo, bi lahko govorili ure in ure. Že samo moderiranje na radiu je delo, ki zahteva celega človeka. Po moje mora biti prvi pogoj za moderatorja primeren glas, brez narečja in seveda brez govornih napak. Žal se to prepogosto dogaja na številnih radiih. Poleg tega, mora moderator pokazati neko splošno inteligenco in razgledanost, biti mora prijazen do poslušalcev in gostov ter vedeti, kje je meja spoštljivosti. Da je moderator nepripravljen na program se hitro opazi in takrat se dogaja kar nekaj, samo, da se dogaja.
Da so glasbeniki voditelji raznih oddaj ni nič narobe, seveda, če se na svoje delo razumejo in ga na ta način tudi poslušalcem predstavijo. Vseeno pa to ni pravilo. Je kar nekaj takih primerov. Če si recimo znan in popularen, še ne pomeni, da si dober voditelj, potem pa nastopijo mašila in sprejemanje glasbenih želja ter klepet brez repa in glave. Po mojem mnenju ni slabo, da se kaj naučimo tudi od drugih – od dobrih, predvsem pa boljših moderatorjev kot smo sami. Seveda, v kolikor ne misliš, da si ravno » ti najboljši«. Tudi taki so.
Sam se vedno izogibam klišejskih vprašanj, zlasti pri gostih, ki so že gostovali na RZV. Klasična predstavitev pride v poštev samo pri tistih, ki pridejo v naš studio prvič. Vprašanj si nikoli vnaprej ne napišem. Seveda vsi moji pogovori potekajo v živo iz studia RZV. Morda še nekaj : modrejše je govoriti manj, pa tisto po pameti, kot pa kar nekaj čvekati. Tega, zadnjega se tudi pri sebi najbolj bojim.
8. Česa si želite v prihodnje na poslovnem in osebnem področju?
Veste, moja poslovna pot se počasi zaključuje. Seveda je še nekaj izzivov, za katere pa še ne vem, ali se jih bom lotil. Vse je odvisno od zdravja, ki mi hvala Bogu še kar dobro služi. Rad bi še delal v etru –seveda, če me bodo poslušalci še hoteli poslušati, rad bi spremenil nekaj stvari pri oddaji PPL – idej je veliko, rad bi slišal še veliko dobre muzike, morda še napravil kak velik nastop in pomagal mlajšim glasbenikom. Za sabo bi rad pustil čisto majhno radijsko sled – aha, tako je delal in govoril Iztok Perozzi. To so le skromne želje. Ampak…..
9. In še zaključna misel našim bralcem?
Nikoli ne recite tej muziki "goveja" muzika! |
