Humor isti

Kdaj in zakaj se je bil nekdo spomnil, da mora poleg NZ glasbe nujno spadati tudi humor ni znano, dejstvo pa je, da nam priložnostni humoristi že od ranih NZ začetkov poizkušajo možgane prepričati, naj v naše obrazne mišice pošljejo dražljaj,  pod vplivom katerega bi le-te povzročile nasmeh.

Ako jim je to uspevalo,  boste po inšpekciji svojega spomina ugotovili sami,  jaz pa ugotavljam, da je dandanes  čedalje več oponaševalcev in čedalje manj izvirnih smehotvorcev. Od kje mi je tako stanje poznano?

Bili so neki drugi časi. Ljudje so imeli na voljo tri radijske in par TV programov. Vsebina je bila skrbno izbrana (beri cenzurirana) in danes ugotavljamo, da to ni bilo vedno slabo. Na koncertih, zabavah in v Košnikovi gostilni so se smejali že,  ko je nekdo izustil: “A ste že slišal tist`ga?” In ko je bilo “tist`ga” konec,  so se krohotali in valjali po tleh. Komur ni bilo do smeha,  se je smejal zaradi tega, ker je tako rekla Služba državne varnosti in vsi so bili srečni..... Prišel je večer in prišlo je jutro, minila so leta in svet se je spremenil. Vse je drugače, le NZ manifestacije izgledajo natanko tako,  kot so izgledale pred 50. leti, predvsem pa so popolnoma enaki smehotržci, ki se postavljajo muzikontarjem ob bok. V TV oddajah še vedno govorijo stare štose, ki se jim, s solzami žalosti v očeh, na komando smeji nekaj nategnjenih obiskovalcev, mi pred TV sprejemniki pa si iz srca želimo, da bi nas za čas njihovega nastopa s posvečene pozicije na domačem kavču pregnal paratifus, mumps ali bacilarna griža. Nič ne rečem, v oddaji Glasbeni spomini so humoristi prav prisrčni. Bili so zvezde svojega časa, obvladali so svoj posel in prav je, da se spominjamo,  kako je bilo včasih, žalostno pa je, da so njihovi sodobniki, ki bi morali zvrst dvigniti na višjo raven, zgolj njihove pokvečene replike, ki v imenu humorja služijo nezaslužene denarce in po zobeh vlačijo, s prvo Ditkino protezo prežvečene žene, župnike in tašče. Druga oblika sobivanja NZ glasbe in humorja se dogaja na zabavah zaprtega tipa. Tam je redna praksa, da cigumigarji kar sami skrbijo za humor, ki je sestavljen iz vulgarnih vicev o lovcih, gasilcih, bosancih in blondinkah ter iz raznih bebo-igric in skečev, ki v končni fazi poskrbijo zgolj za to, da vsi sodelujoči na manifestaciji spoznajo najbolj primitivno plat sebe in svojih znancev, ter da bo potrebno naslednji dan vložiti kar nekaj truda, da bo moževa srajca izgledala, kot da bi jo dvakrat oprala in da na njej ne bo madežev krvi in češpelj prejšnje noči. Že nekaj let se jim v velikem loku izogibam,  ako se le da.  Tretje poglavje pa so javne prireditve. V zadnjem obdobju sem bil prisoten na dveh in obakrat ostal hudo razočaran. Na prvi me je poskušal nesmejat geriatrični trasvestit, ki je imel dvakrat po 10 minut šova,  v katerem mu ni niti enkrat uspelo dvorane spravit do smeha. Izvajal je razne lingvistične prevrate, imitiral imitatorje in vulgaliziral do konca, pa je dosegel zgolj kontra učinek. Obiskovalci smo bili nad njim zgroženi,  skoraj tako kot nad voditeljem te iste manifestacije in že ob koncu njegovega prvega nastopa mi je bilo žal, ker sem zjutraj odprl oči, ko pa je drugi del svojega nastopa začel s stavkom: ”Ka sm jest prdnla?”, so mi morali nemudoma izvesti limfno drenažo parasimpatičnega živčevja, ker bi v nasprotnem primeru od organizatorja zahteval povračilo potnih stroškov in odškodnino za izpah spodnje čeljusti ter preobremenitev možganskega centra za detekcijo imbecilov.  Druge prireditve sem se neizmerno veselil, saj je bilo napovedano, da bo za smeh poskrbel stand-up komik. Ker mi je ta zvrst humorja blizu, ker je bil organizator cenjen nacionalni medij in ker je NZ glasba za stand-up komike praktično nedotaknjena,  sem bil prepričan, da bomo priča krohotu skozi cel nastop. Žal sem se bil zmotil. Model je natrosil nekaj njegovih preverjenih urbanih šal in bil prepričan, da bomo navdušeni, ker si je vzel čas za nas in blagovoljil odpirati usta. Na njegovo in našo žalost,  se navdušenje ni zgodilo. Publika kakršne ni vajen,  ga je popolnoma zmedla in sledile so mučne minute do konca, ko je model na vsak način poizkušal obiskovalce spraviti do smeha, pa mu nikakor ni šlo. Človek se pač ni pripravil, pa še pozabili so mu povedat, da Werner (zaenkrat) ne spada pod NZ glasbo in da monotono branje naslovov NZ pesmi iz neznanih razlogov ni smešno. Kljub vsemu sem prepričan, da je NZ stand-up zvrst, ki bo nekomu prinesla velikanski sloves in bo, ako bo dovolj inteligenten, dobro živel od svojega spretnega jezika. Žal pa stoječi komik, ki sem ga bil poslušal, ako mu pamet dobro služi, ne bo več stopil pred NZ poslušalce in se bo bil držal preteklih poti.

Da pa ne bom samo pljuval, kar mi radi očitajo, bi rad za konec pohvalil in to močno. Župan Kamnika je tisti nekdo, ki je stvari izdatno premaknil na bolje. Človek pozna in ljubi NZ glasbo, razume NZ poslušalce, ima neverjeten talent, inteligenco in zna do smejalne bolezni pripraviti slehrno NZ publiko. Kljub temu, da je v neki levi TV oddaji prisiljen sodelovati z amaterskimi zaslužkarji, ki mu skačejo v besedo in mu ne dajo dovolj prostora, da dokaže svojo superiornost,  je svetlobna leta pred vsemi, ki se z njim pojavljajo v odjavni špici, njegovi nastopi na javnih prireditvah in koncertih pa so tako ali tako ponarodeli. Težko čakam dan, ko mu bo v izvirnosti sledil še kdo. Do takrat pa bi rad apeliral na vse, ki imajo v rokah niti odločanja, naj namesto strašnih nadokenskih humoristov rajši poskrbijo, da bomo na njihovi prireditvi slišali dva kvalitetna NZ komada več.

Komentarji

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.