Podalpski Hrvati

Ena izmed teorij nastanka našega naroda govori o tem, da smo se na ozemlje današnje Slovenije, kot del slovanske odprave izza Karpatov, naselili okrog leta 568, potem, ko smo kot frakcija tedanjega naroda iz Balkana zašli v Alpe. Govorili smo skupni praslovanski jezik, ki se je skozi čas na različnih geografskih lokacijah razvijal različno in tako smo izoblikovali svoj lasten jezik, kakršnega govorimo danes.

Odločilno obdobje za razvoj slovenskega jezika, kot ga poznamo danes,  je bila sredina 19. stoletja, ko se je pod vplivom političnih sprememb začelo aktivno govoriti o slovenskem jeziku, ki se mora osvoboditi besed, katere izhajajo iz nemščine in predvsem (srbo)hrvaščine. Zgodovina 20. stoletja je iz vidika slovenskega jezika čas, ko so nam jezik, bolj ali manj očitno, poizkušali vzeti, ga ponemčiti, posrbiti, pohrvatiti, ali pa ga vsaj izkoreniniti iz javne rabe državnih tvorb v katerih smo gostovali. Trma, narodna zavest  in ponos so kljub vsemu slovenščino ohranili živo vse do danes, ko pa s prelepim jezikom, katerega proizvajajo naše glasilke ne znamo več ravnati. Začeli smo se ga sramovati in tisto proti čemur smo se borili cela stoletja sedaj delamo sami sebi.
Pred kratkim sva se z najboljšo polovico znašla v zaključeni družbi na neki zabavi v gostinskem lokalu. Kdor me pozna bo vedel, da sem za zabavo silno moreča družba, da se cel čas pritožujem, nergam in silim domov, ker se mi večno toži po domačem kavču. Tudi tokrat ni bilo drugače. Ker pa je bil večer še mlad, sem se odločil, da bom inkognito, v preobleki vljudnega gosta opazoval ob kakšni glasbi se dandanes zabava družba čistokrvnih ruralnih Slovencev v poznih tridesetih. Bil sem šokiran. Glasbo je na svojem prenosniku vrtel eden izmed gostov, ki so ga ravno začeli zapuščati lasje. Začelo se je, kot se za pravo slovensko zabavo spodobi, s serijo dalmatinskih skladb, nadaljevalo z nekaj hrvaškega popa in še kakšen šlager v izvedbi samomorilskega šlager-pjevača se je našel. Kakor hitro se je na seznamu predvajanja znašel slovenski komad, se je brezlasi model kot izverižen pes pognal proti računalniku in ob glasnem odobravanju prisotnih, stvari nemudoma uredil tako, da nam je ponovno zapel naš predragi Oliver. Bil sem še dokaj miren in si mislil, da naj se vsak zabava kot mu ustreza, sam pa sem se z največjim zadovoljstvom učinkovito boril proti vegetarijanstvu. Čez čas je nekdo izpod mize potegnil znani kovček, ga odprl in meni je zaigralo srce. Človek si je namreč opasal frajtonerco in že po nekaj ogrevalnih prijemih je moje oko kvaritonsko opazilo, da se sapiens ne šali in da ga najbrž ni učil Flere. Nato je močno počilo, ko je moja spodnja čeljust treščila ob tla. Erektus je namreč svoj koncert na frajtonarci začel z »Ako su to samo bile laži«, končal pa z »Večeras je naša fešta«. Vmes smo slišali cel repertoar radia Zagreb, z dodatkom Užičkega kola. Družba je doživela masovni orgazem s tantrično ejakulacijo, jaz pa sem z rokoborskimi prijemi krotil svoj jezik pred verbalnim deliktom. Ko so čez čas slavnostno pripeljali torto v obliki otoka Cresa, sem samo še milo prosil polovico, če lahko čim tišje in čim prej, kolikor se da dostojanstveno, zapustiva prizorišče, nakar sva pokazala osebni dokument in se vrnila v domovino.
Dogodek me je zaznamoval in me prisilil k razmišljanju o naši državi, o ljudeh, ki živimo v njej in konec koncev o naši glasbi ter o odnosu do nje. Mar ima jezikoslovec  Bezlaj prav, ko vehementno zatrjuje, da je naš jezik zgolj različica srbohrvaščine in ali imajo prav tisti, ki zatrjujejo, da smo Slovenci v resnici podalpski Hrvati? Kolikor sem bolj globoko kopal po svoji suhokrajinski možganski celici in iz spomina kopal dogodke v zadnjem obdobju, bolj sem bil šokiran. Spomnil sem se spletne strani enega izmed NZ bandov, ki je objavil seznam skladb, katere igra na svojem špilu. Ko sem prijadral na njihovo stran se je v brskalniku prižgal vtičnik Googlovega prevajalnika in izpisal: »Ta stran je v jeziku Hrvaščina. Ali jo želite prevesti v Slovenščino?« Med naslovi vseh skladb, ki jih izvajajo je bilo namreč krepko več hrvaških kot slovenskih. Nadalje sem spomin preusmeril na letošnji Ptujski festival ko so zavedni slovenski glasbeniki, na katerih visi prihodnost slovenske NZ glasbe kot poklon svojim nogometnim navijačem zaigrali staro slovensko domačo skladbo z naslovom Ružo crvena. Spomnil sem se kako ansambel, z največ zmagami na telefonskih glasovanjih v zgodovini Slovenije, že nekaj let prireja tretjerazredne dalmatinske komade in na njih račun žanje neizmerno popularnost. V spomin mi je prišel Brendi in njegove hiper popularne skladbe, za katere je bilo večkrat javno povedano, da namenoma zvenijo južnjaško, ker to pri Slovencih »pali«. In res pali. Če nič drugega bo vedno vžgalo, če boš v interpretaciji slovenskega teksta poudaril južnjaški »E«.
Res je! Postali smo podalpski Hrvati. Kako bi lahko bilo drugače, če se otroci v petem razredu osnovne šole, pri prvi uri glasbe, na pamet učijo znano slovensko narodno Tri sulare, če na prvem programu nacionalnega radia slišiš več hrvaških kot slovenskih komadov, če nacionalna RTV hiša po tekočem traku ukinja oddaje z avtohtono slovensko glasbo in uvaja oddaje, ki vrtijo tretjerazredno tujo produkcijo, če se neka komercialna radijska postaja z vsemi sredstvi nadvse uspešno bori proti predvajanju slovenske glasbe v elitnih terminih in če se v kvoto slovenske glasbe na radijskih postajah štejejo modeli tipa Gušti in Zaklonišče prepeva, ki že več let snemajo zgolj v južnih jezikih.
Tako je pač stanje v državi, katero so 16 let vodili, tisti, ki lastne države niti niso hoteli, štiri leta pa revanšisti, ki so v tem času ustvarili zgolj lastno brado v obliki črke J in ki so državni udar sovjetskega tipa sredi devetdesetih prekinili zadnjo sekundo. Danes se kot politična alternativa ponujajo čudaki, ki so pred časom goreče javno podpirali skupino največjih kriminalcev v državi in pa populistični nacionalisti, ki glasove pridobivajo na račun nestrpnosti in sovraštva do drugih in drugačnih. Ne bo šlo. Najboljše bo, da se enostavno anšlusiramo našim sodržavljanom na matičnem ozemlju naše domovine Hrvaške, jezik, ki ga uporabljamo zgolj redki enostavno ukinemo, festival Slovenska polka valček pa pripojimo festivalu kajkavske popevke……… Da ne bo pomote. Hrvate štejem za prijateljski narod, z njimi imam samo dobre izkušnje. Rad dopustujem v ljepi njihovi, simpatiziram z njihovimi športniki, kadar ne igrajo proti našim in zelo cenim izvrstne glasbenike ki jih premorejo. Cenim jih točno in natanko tako kot izvrstne Norveške, Švedske, Ukrajinske, Portugalske in ostale muzikontarje. Bolj kot ostale cenim zgolj slovenske izvrstne glasbenike in to zgolj zato ker sem Slovenec in mi glasba s slovenskimi besedili pomeni največ.
Prelubi Slovenci! Na svetu obstaja nekaj več kot 7000 jezikov in po nekaterih raziskavah jih bo do konca stoletja izumrla polovica. Slovenska NZ skupnost bo med tistimi, ki bo poskrbela za to, da slovenščine ne bo med njimi. Govorili in peli bomo slovensko, ker imamo svoj ponos in se zavedamo kdo smo in od kod prihajamo. Tisti, katerim se Spevni Akordi v slovenščini ne zdijo dovolj sofisticirani, pa naj čim prej stopijo preko južne meje, tam zaprosijo za državljanstvo in veselo prepevajo v svojem najljubšem jeziku. Jaz jim privoščim, še najbolj pa njihovo odsotnost privoščim sebi.

Komentarji

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.