Pokaži! Kaj znaš?

Prišel je najlepši čas leta. Čas veselic, piknikov in narodnozabavnih festivalov. Ti so se v zadnjih letih namnožili tako zelo, da jim tudi največji ljubitelji težko sledijo. Skoraj ne mine teden, ko bi ne bil na sporedu nov festival. Eni ekskluzivirajo frajtonerco, drugi klavirko, tretji propagirajo pijančevanje, četrti si želijo zgolj zastonj band, ali več njih, na svoji vaški procesiji, ...

... peti so festival dolžni organizirati po zakonu, šesti pa niso še nikoli nikjer prejeli nobene nagrade in festival organizirajo samo zato, da se lahko okrog hvalijo, da so zmagovalci nekega festivala. Po eni strani je tako stanje vzpodbudno in širi NZ glasbo med širše množice, po drugi strani pa tako velika produkcija novih skladb v tako kratkem času prinaša s sabo tudi pasti.

Pred časom je eden izmed ustvarjalcev slovenske NZ glasbe na svojem Facebook profilu zapisal, da se je festival SPV, ki je bil ustanovljen kot festival avtorskih presežkov, skozi leta spremenil v tekmovanje »Pokaži kaj znaš«,  kjer se ocenjuje zgolj še izvedba, skladbe pa so postale drugotnega pomena. Zakaj je gospod čez nekaj ur komentar in zanimivo debato, ki se je razvila, brezjajčno odstranil mi ni znano, se pa z njim, kljub temu, da so najini pogledi po navadi diametralno nasprotni, tokrat v popolnosti strinjam. Prav je, da je NZ glasba ohranila izjemno tradicijo muziciranja v živo in tega se nikakor ne sme opustiti, ampak ekstrem v katerega smo zašli v zadnjem času,  je blazen.  Vendarle je avtorsko delo tisto, kar si zapomni povprečen NZ poslušalec. Izvrstna melodija povezana z odličnim besedilom in priredbo so trije dejavniki, ki naredijo skladbo zanimivo. Izvedba mora biti na nivoju, vendarle pa danes nihče ne ve, kako so na svojem prvem nastopu Slapovi zaigrali »Ne reci nikdar«, pa skladbo upravičeno pozna cela Slovenija, da o fenomenu predsednika upravnega odbora Cestnega podjetja Ljubljana, zaradi katerega bi si tri četrtine NZ izvajalcev najrajši avtokanibaliziralo levi gluteus, niti ne govorimo. Kdaj, kako in zakaj se je »kvintetovska logika« poveličevanja izvedbe in zaničevanja avtorskega dela  zakoreninila med praktično vse organizatorje slovenskih festivalov,  je težko ugotavljati, gotovo pa je, da je zakoreninjena globoko. Dokaz je že bežen pogled na napovedi festivalov, ki sledijo v prihodnjih tednih in mesecih, pa tudi na tiste, ki so že končani. Praktično pri vseh pred festivalom izvemo zgolj imena izvajalcev, naslovi skladb so neuresničena želja, imena avtorjev pa znanstvena fantastika. Drugi dokaz so nagrade, ki jih podeljujejo organizatorji. Po večini strokovne žirije ocenjujejo izvedbo in tako imamo kopico nagrad za najboljši trio, kvintet, vokalno izvedbo in podobne, ki jih občasno nekateri brezsramneži podelijo kar sami sebi. Nagrade za najboljšo skladbo sem in tja podeljuje zgolj še publika z glasovanji prisotnih gledalcev, televotingom, občasno tudi kakšna žirija radijskih postaj, nikogar od naštetih pa ne moremo kvalificirati kot »strokovno javnost«. Praktično edina avtorska nagrada, ki je stalnica na festivalih je nagrada za besedilo, pa še ta gre nekaterim močno v nos in jo poizkušajo na vsak način izkoreniniti, tako jo na nekaterih festivalih niti ne razpisujejo, na SPV so jo po nekajletnem nepodeljevanju lansko leto končno vrnili, na festivalu Debeli hrib na primer, pa je kljub obljubam, da bodo to storili naknadno, kolikor je meni znano, po enem letu še niso uspeli podeliti. Vseeno so nagrado razpisali tudi za letos. Mogoče pa  jo bodo podelili po LOTO sistemu čez leta, ko bo zrasel nagradni sklad.

Tako smo prišli v situacijo, kjer ni nič nenavadnega, če se na nek festival uvrsti skladba, ki ima v svojem besedilu nedopustno slovnično napako, ali pa je celo za zmagovalno razglašena skladba, ki nenavadno (pre)močno spominja na neko drugo skladbo,  od katere si je nesramno izposodila del melodije, kar se je letos zgodilo že dvakrat. V vseh treh primerih je bila izvedba odlična in brezhibna, to pa je kot kaže vse,  kar šteje,  pa četudi nemudoma začnemo prepevati v čefurščini in bodo vse naše melodije od zdaj naprej samo bolj ali manj približne predelave hitov iz preteklosti. Produkcija skladb je v zadnjem obdobju postala tako masovna, da se po mojem mnenju procent kvalitetnih izdelkov hitro niža. Ansambli so hitro zadovoljni z vsakim avtorskim delom, ki jim je ponujeno in so, zgolj zato, da imajo komad, pripravljeni izvajati vsakršno imbeciličnost,  katero jim namenijo posvečeni. Festivali so postali valilnice instant komadov, katerih večino poslušalstvo hitro pozabi in so namenjeni zgolj izkazovanju izvedbene superiornosti sestava.

Nekaj skladb pa je vendarle še takih, ki dvignejo kocine na mojem lepem dolenjskem telesu in zaradi njih sem na vsakem festivalu pripravljen poslušati vse ostale melodične in tekstovne blodnje. Če bolje pomislim tudi uživanje v izvrstnih izvedbah, katerih je, bodimo pošteni, čedalje več, niti ni slaba stvar. Še vedno pa je najbolj sladka kombinacija obojega in dokler bo na vsakem festivalu vsaj ena taka skladba se nam za prihodnost ni potrebno bati.
Bodi dovolj za tokrat. Zdaj pa si bom za relaksacijo zavrtel Ansambel Jožeta Burnika in njegovo Bohinjsko pravljico. Prepričan sem, da nisem edini, ki mu je omenjena skladba zlezla v male možgane.

Komentarji

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.