"Življenje je smeh in so solze"

Romana Cafuta velja za odlično pevko, ki je kar 23 let prepevala pri Ansamblu Braneta Klavžarja, v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja kot avtorica besedil in melodij. Najbolj odmevno je najbrž njeno sodelovanje z Ansamblom Vihar, s katerim so skupaj ustvarili kar nekaj lepih in prepoznavnih skladb. Zastavili smo ji nekaj vprašanj in z veseljem je odgovorila nanja.

1. Gospa Romana,  pozdravljeni in hvala, ker ste se odzvali našemu vabilu. Pa začniva… Večina ljudi sanja, da bodo pevci,  že od ranega otroštva. Enim uspe, drugim ne. Kako se je pri vas začelo vse skupaj?
Glasbo so v moje gene dali starši,  moja mama pa me je od  ranega otroštva vzgajala v poslušanju glasbe. Že kot majhna deklica sem razlikovala med narodno-zabavnimi ansambli, poznala sem izvajalce in skladbe slovenske popevke in znala veliko ljudskih pesmi.
Že od nekdaj sem kar nekako vedela, da bom pela. Kaj točno,  mi sicer od začetka ni bilo jasno, a doma  smo glasbo radi poslušali in veliko pesmi sem znala na pamet... Zanimivo, še danes pojem skladbe, ki jih sicer v medijih redkokdaj slišim in jih marsikdo ne pozna.
Neizmeren zaklad pa mi je v srce dala moja teta, ki je bila pravi izvir domačih ljudskih pesmi. Odraščala sem na vasi in spominjam se časov, ko smo utrujeni od pobiranja krompirja prišli domov in hvaležni zapeli:"Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo".
Pač... nekaj v življenju mine, na pot pride drugo in tako sem kot 17-letno dekle začela prepevati pri ansamblu Fantje treh dolin. Lepi spomini me vežejo na te čase in sem vesela, da smo s člani še danes prijatelji, s kitaristom Pavletom Štumbergerjem pa   
še posebej dobro sodelujeva pri izdelavi aranžmajev Ansambla Vihar.
Potem pa je prišla zgodba z naslovom Ansambel Braneta Klavžarja, pomagala sem jo pisati dolgih 23 let...

2. Prav kot odlično pevko Ansambla Braneta Klavžarja, vas pozna vsa Slovenija. Na takratno avdicijo ste se menda prijavili, ker ste znali vse Klavžarjeve skladbe na pamet...
Hahaha…To ne drži popolnoma. Ansambel Braneta Klavžarja ni »razpisal« avdicije, je pa res, da sem izvedela da iščejo pevko. Ta ansambel mi je bil neznansko všeč zaradi glasbe, ki jo je Branko pisal. Ker mi je bil njegov način komponiranja blizu, sem si rekla:"Zakaj pa ne?"  Braneta sem poklicala, ga vprašala, če je že našel pevko. Odgovoril je, da ne in sem rekla:"O,  fajn! Potem bom pa jaz vaša pevka!" …
Branko je seveda v stilu dobrega  politika odgovoril, da bo pa treba vendarle kakšno "probo" naredit in tako sem prinesla domov ves njegov repertoar, ki sem se ga morala naučiti v 14-ih dneh... Moj prvi nastop z ansamblom je bila hkrati tudi avdicija... Nekako sem jo prestala in ostala...
No,  in v tistih 14ih dneh, kolikor sem imela časa se pripraviti na "avdicijo", sem pa res znala vse Branetove skladbe na pamet... Hahahaha.

3. Z letošnjim letom je ansambel sicer prenehal delovati, a pesmi bodo ostale za vedno. Po čem si boste najbolj zapomnili to obdobje?
Jaz vedno rečem:"Nikoli ne reci nikoli". Ansambel je sicer prenehal z aktivnim igranjem, kar pomeni, da ne igramo več na veselicah in podobnih zabavah "odprtega tipa". Vzeli smo si malce predaha, čas za razmislek. Teh 30 let je - upam si reči - v vseh nas pustilo neizbrisen pečat.
Našo glasbo smo delali zaradi nas samih. Nikoli nam niso bile mar uvrstitve, nikoli nismo silili v ospredje, preprosto smo delali tisto, v kar smo verjeli. Če lahko govorim v imenu celotnega ansambla -  imeli smo srečo, da smo imeli takšnega avtorja, kot je Brane. Kot pravi naš Marko:"Kapo dol!" Skozi vsa ta leta smo "odraščali" v glasbi, v njej zoreli.
Včasih preberete ali slišite o prigodah in nezgodah, ki smo jih doživeli na glasbeni poti... Marsikdo misli, da so namišljene. No, pa ni res. Vse to in še več se nam je res zgodilo.  Bilo je tudi veliko preizkušenj in žalostnih dogodkov. Življenje je smeh in so solze.
Je pa bilo to zame obdobje, ki je moje življenje usmerilo tako osebno kot glasbeno. Zdaj vem, da je tisto, kar  je človeku namenjeno, na njegovo pot poslano. Nobenega vpliva nimaš, da bi to spremenil.

4. Zdi se, da so vam bile vse viže »pisane na kožo". Katera pa vam je osebno najbolj ljuba?
Kot pevka menim, da je spoznati sebe pravi ključ za podajanje skladb. Ni potrebno filozofirati... Z Branetom pa se poznava res dolgo in on ve, kako iz mene izvabiti najboljše. Da so bile skladbe sprejete s strani poslušalcev, ima kot avtor veliko zaslug, jaz sem dodala le samo sebe  kakršna sem.
Naše viže so imele svojo težo, vsaka zase. Meni pa je osebno najljubša "Mamina ruta". Spominja me na  mojo pokojno teto Cilko, ki sem jo imela neizmerno rada.

5. Pred vami je z Branetom prepevala Darja Švajger, ki jo danes poznamo kot odlično izvajalko »jazz-a« in še česa. Se tudi sami nad katero zvrstjo še posebej navdušujete?
Z Darjo sva dobri prijateljici in moram priznati, da je ni bilo lahko zamenjati... Imela sem izjemno težko nalogo. Ob 30- letnici sva obe uživali na našem koncertu, ko sva skupaj zapeli skladbo "Spomni se name". Sicer pa poslušam vso dobro glasbo, ki mi nekaj pove. 

6. Vzor ste mnogim slovenskim pevkam. Po kom ste se najbolj zgledovali sami?
Majda Renko je zame še vedno nedosegljiva po dikciji in podajanju besedila, Ema Prodnik je samo ena s svojo grlenostjo, Ivanka Kraševec s toplino in bogatim vokalom, Stanka Kovačič z milino... Govorim seveda o tem, kako sem jaz prepoznavala moje vzornice. Vse pevke, ki so mi  ljube, so znale združiti vse tisto, kar je po moje pomembno pri petju. Jaz sem poskušala slediti naukom, ki so mi jih posredovale preko petja,  kolikor sem jim pač lahko. Vsakdo pa je individuum zase, s svojim srcem in dušo in vsak pove stvari na njemu najbližji in svojstven način.
Včasih kar ne morem verjeti, da sem z mojimi vzornicami zdaj prijateljica, družimo se, dopisujemo si in tudi skupaj zapojemo...

7. Za osebno največjo življenjsko prelomnico oz. zmago, ki ni nujno glasbena, štejete?
Moja največja zmaga je biti mati Benjaminu. Moja največji ponos je, da si je ravno mene izbral za mamo. In moja največja sreča, ko me zjutraj stisne k sebi in reče:"Rad te imam!".

8. Javnost v zadnjem času presenečate kot izvrstna avtorica.
Besedila sem pisala pravzaprav ves čas, pred časom tudi veliko za naš ansambel. Potem sem pa nekako pozabila na to »žilico«. Pred petimi leti me je Ansambel Vihar prosil za mentorstvo in takrat sem začutila ponovno željo po pisanju, tudi melodij.
Ker nikoli nisem »šablonska«, tudi melodije in aranžmaje pišem na svoj način. V zadnjem času pa sem se bolj posvetila pisanju besedil, kar pa ne pomeni, da ne bo še kakšne dobre viže...
            
9. Zadnja viža izpod vašega peresa, ki jo brez dvoma lahko označimo za uspešnico, je valček »Dobro mi gre« Ansambla Vihar...
Besedilo govori o sprijaznjenju z življenjem takšnim , kakršno pač je…Najbrž je prisotne tudi kar nekaj samote…
Viharji in predvsem Klara jo je dobro izvedla in menim, da se brez dvoma najde kdo, ki se vidi v tej zgodbi...Z aranžmajem sem hotela ustvariti občutek zadovoljstva z malim svetom, ki ga živiš znotraj štirih sten….Če le ne dovoliš spominom, da te preplavijo kot plima.
Življenje piše vse zgodbe, ene so bolj, druge manj lepe.

9. Kdaj največkrat ustvarjate in od kod črpate navdih?
Ne maram ustvarjanja "na rok". Ne pišem veliko. Ko pa že kaj napišem, pa želim, da je dobro,  predvsem mora biti všeč meni, če se postavim v vlogo izvajalke.  Navdih je pa življenje, vse kar zmoreš zaznati.

10. Dobra viža mora imeti?
Naj bi imela dobro vsebino, dobro poanto. Pa dobro glasbo - avtorsko, seveda.

11. Se da določiti, katera bo uspešna in katera ne?
Menim, da ne. Uspešnost se da sicer graditi tudi umetno – promovirati svoje izdelke kjer koli pač lahko, v zadnjem času je tudi veliko metanja polen pod noge med ansambli…Tako si uspešnosti, predvsem pa imena ne gradiš. Edino merilo so poslušalci, ki te sprejmejo ali pa ne.

12. Tudi v vlogi mentorice vas poznamo, kajne?
Tudi... Čeprav sem v zadnjem času bolj zaposlena s poučevanjem solo petja. Sem pa svoje čase znanje poskušala deliti mnogim: Začela sem pravzaprav z Navihankami, potem je tu Ansambel bratov Avbreht, Mladi upi, Tapravi faloti, Barbara in Martin Jehart, Ansambel Šepet... veliko jih je bilo, sem že v letih pa pozabljam... Ostajam pa mentorica Ansamblu Vihar.

13. Če je nek ansambel perspektiven ali ne, je najlaže prepoznati po?
Vsak ansambel ima želje in hotenja. Slediti  jim je treba. Ansamblov je veliko, kar vsi po vrsti so kvalitetni, potrebno pa je imeti prepoznavnost, svoj zven in stil.

14. Prav tako vam ni tuje delo radijske moderatorke…
Pred oziroma za mikrofonom sedim že več kot 15 let, potrebno je imeti kar veliko iznajdljivosti, slediti intuiciji, se znati reševati iz zagate, kar pa včasih ne uspe popolnoma... Med petjem in delom moderatorke je veliko podobnosti …

15. V življenju največ pozornosti posvečate?
Največ misli je pri sinu, letos sva postala prvošolčka…Potem je tu še služba in seveda glasba, brez katere ne gre…
Želim pa imeti okrog sebe ljudi, ki mislijo dobro in ki me imajo radi.

16. Najbolj žal vam je, da niste?
Umetnostna drsalka. Ko sem bila majhna punčka, sem že natrenirala poklon ob koncu nastopa…Potem so mi pa povedali, da moram znati tudi drsati... :)
Tole je bilo malo za šalo...
Bi pa kot otrok z veseljem obiskovala glasbeno šolo, pa na žalost ni bilo mogoče.

17. Če bi se še enkrat podali na isto pot, bi?
Bila ista.  Želela bi si le na samem začetku imeti takšno pamet, kot jo imam danes. 

18. Če bi imeli na voljo neomejeno količino časa in denarja, bi?
Na začetku bi se verjetno počutila neznansko dobro ob lenarjenju. Potem bi mi pa postalo dolgčas, ker ne maram preveč neizpolnjenega časa. Za denar pa ne znam povedati. Če bi ga pa že bilo odveč,  bi pa…? Ne vem. Tako daleč pa misli ne sežejo.

19. Življenje brez glasbe, je kot življenje brez?
Glasba je del mojega življenja, srca. Brez enega dela srce ni celo…

20. Kdaj lahko pričakujemo spet kakšno vašo avtorsko skladbo?
V zadnjem času veliko pišem, predvsem besedil. K sodelovanju me je povabil tudi Ansambel Roka Žlindre in skupaj smo ustvarili lep valček "Spomin na očeta". Z Rokom kot avtorjem glasbe sva se lepo ujela in upam, da bo naše sodelovanje še trajalo.

21. Že kaj pogrešate aktivno nastopanje? Nameravate v prihodnje še prepevati v kakšnem ansamblu?
Trenutno se trudim biti čim boljša avtorica melodij in tekstov, če pa bom razmišljala o nadaljevanju glasbene kariere kot pevka, potem bom vsekakor šla samostojno pot. Ampak - kot rečeno - čas vse prinese, tudi kakšen klepet ob kavici s Klavžarji se je že zgodil in nikoli se ne ve...

Komentarji

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.