Opozorilo

Z obiskom spletne strani se strinjate z uporabo "piškotkov", ki so nujni za uporabo osnovnih storitev spletne strani.

Meni

Search

Sveže

omisli.si
Videoprodukcija Narodnjak

19. 11. 2011, 20:19
Kvariton
Matej Kocjančič
Komentarji

Če pobrskam po vseh treh gramih svojih suhokrajinskih možganov in vrnem svoj spomin na osnovnošolska leta, ki so v rodnem kraju prečudovitem potekala zadnjih 6 let Jugoslavije in prvi dve leti Slovenije, in se poizkušam spomniti kakšen je bil v tistem obdobju odnos naše generacije do NZ glasbe, mi pride na misel zgolj beseda katastrofa.

To je bilo obdobje Slaka, Henčka in Avsenika in spomnim se, kako sva z mojim najboljšim prijateljem Francijem, nekaj let pred prvim šolskim dnem še sedela v kotu vrtca in na ves glas pela "Metliška črnina". Bili smo mladi in poslušali smo tisto, kar so nam predstavili družinski člani, nikakor pa nismo razmišljali, da je s tem kaj narobe. Potem smo vstopili v šolo in tam nekje na prehodu v peti razred si kar naenkrat postal čudak, kmet, zarukanec, kreten ali degen, če si javno priznal, da poslušaš NZ muziko. Harmonika je bila tretirana kot kuga sodobnega časa s katero se pečajo zgolj tisti, ki se jim kolesa v glavi vrtijo močno narobe, ali pa se jim sploh ne vrtijo. Sam sem se ravno takrat začel učiti kitaro in samoumevno je bilo, da sem bil rocker. Ko danes gledam nazaj na skladbe ki smo jih takrat preigravali z lahkoto ugotovim, da z rockom kaj dosti skupnega niso imele, čeprav se je takrat zdelo drugače. Kakšno leto kasneje smo bili pripadniki višje kaste seveda za Gunse in Sokole, kmetavzarji nižje rase so poslušali NKOTB in Don Juan. Fantov z vseh vetrov, Miheliča in podobnih ni poslušal nihče, ali pa si tega nihče ni upal odkrito priznati. Ali so za izgubo stika NZ glasbe z mladino v tistem času odgovorni poslušalci, izvajalci, čudaški RTV uredniki ali zgolj časovna orientacija si ne upam analizirati, dejstvo pa je, da je tedanja produkcija ciljala na starejšo populacijo in se mladim ni znala približati ne melodično in ne aranžersko, še najmanj pa tekstovno. Tako imamo iz tistega obdobja celo plejado tekstov o poljih, mamicah, lovcih, pijancih, zidanicah, očetih, gasilcih in kar je še podobnih retro tematik, ki se niso znale zares približati mlademu človeku niti na podeželju, kaj šele v kakšnem urbanem okolju. Edina izjema je bil Henček, ki je sceno nekajkrat razburkal z zanimivimi eksperimenti tipa "Zeleni možici", ki so bili na trenutke bolj smešni kot kaj drugega, vendarle pa so prinesli nekaj presežkov, ki so ostali zimzeleni in ki jih je, vsaj do neke mere, sprejela tudi mlajša in urbana publika.

Krivulja se je, vsaj pri meni, začela obračati ko je v javnost prišla skladba "Belo pismo" zasedbe Slapovi. Spomnim se cele kasete, ki je imela nekaj avtorskih presežkov, v globalu pa je ostajala tipična NZ plata tistega obdobja z, bodimo iskreni, zelo povprečno izvedbo in produkcijo, če smo silno prizanesljivi in optimistični seveda. Skladba je postala razmeroma velik hit, vsaj zdelo se je tako, ko pa je skladba "Ne reci nikdar" povzročila masovno histerijo pri publiki, ki ni bila nujno NZ, smo videli, da je bilo Belo pismo v bistvu minoren hit. Kaj se je dogajalo potem je več ali manj znano. Skupaj s tehnološkim napredkom se je lažje prihajalo do posnetkov, delalo se je več glasbe, prišla je cela kopica mladih ljudi, ki so v glasbo prinesli svežino, starejši so ostajali na sceni, delovali kot mentorji in delali glasbo za svoj krog ljudi, ki ni majhen.
NZ glasba je tako v zadnjih nekaj letih doživela gromozanski razcvet. Danes imamo več kot 60 radijskih postaj, ki jo vrtijo, imamo tri TV postaje ki vrtijo izključno NZ in imamo ogromno bazo poslušalcev, ki konzumirajo enormno količino nove glasbe, ki nastaja. NZ glasba je prišla tudi med mladino in v mestna okolja. Prišli smo do pravih zvezdnikov, ki so jim goreči oboževalci s pomočjo katastrofalnega posnetka z neke skoraj vaje spromovirali komad do velikega hita še preden je zares izšel in ki polnijo dvorane poljubne velikosti kot za stavo. Videospoti se snemajo po tekočem traku in njihova kvaliteta je v zadnjem obdobju zares visoka, prišli smo celo do gledljivih scenarijev, ki zares govorijo zgodbo in počasi se slačimo iz narodnih noš, ki so del scene kar precej utesnjevale. Imamo različne smeri NZ glasbe, ki gravitirajo nekatere bolj na retro publiko, druge izključno na najstnice, tretje skoraj že mejijo na klasiko ali jazz, nekateri pa enostavno po preizkušenih receptih udobno plovejo skozi glavni tok (beri mainstream). Konec koncev imamo tudi spletni portal katerega pravkar spremljate, ki je čedalje bolj množično obiskan in ki je v teh petih letih obstoja močno prispeval k razvoju in promociji glasbe, ki nam je ljuba.
Seveda pa vse ni tako rožnato kot bi se neukemu lahko zdelo iz zgornjega zapisa. Še vedno imamo nacionalni medij, kateremu plačujemo za to, da ukinja NZ oddaje na nacionalnem radiu in da se nam smeje v obraz, ko neko petorazredno, prikrito pijansko, oddajo s šestorazrednimi kvazi humoristi šteje kot NZ glasbo (kar naj izvolijo, mi smo se naučili živeti brez njih, ampak naj se zavedajo, da se z gledalci na druge medije selijo tudi oglaševalci). Na drugi strani se srečujemo tudi s hiperprodukcijo, ki že rezultira v pomanjkanju tekstovnih in melodičnih idej in pa v prevelikem številu festivalov, od katerih je, letos prvič, eden celo odpadel zaradi premajhnega števila prijav. S popularnostjo smo dobili tudi urinsko rumene medije, ki se z bedastimi naslovnicami, nepodpisanimi prispevki, sestavljenimi iz ukradenih komentarjev na spletnih straneh, in nepreverjenimi lažmi užaljenih, domnevno koruptivnih žirantov, norčujejo iz sebe in svojih bralcev, predvsem pa iz muzikantov, ki svoje delo opravljajo silno resno. Najbrž najhujše zlo trenutne situacije pa so zaslužkarske pijavke, ki so zavohale NZ denar. To so izvajalci in managerji, ki blodijo po sceni že vrsto let in celo dobro živijo od svojih nebuloznih komadov, ki z NZ glasbo nikoli ne bodo imeli nič skupnega. Danes jih brez težav uzrete na NZ televizijah, kako v stilu španskih nadaljevank, s svojim večnim  neiskrenim pretiravanjem s čustvi, miže igrajo mehankarja in se v solzah in bosi, v snežno belih opravah, valjajo po travi, v ozadju pa jim igrajo patetične mandoline in sintetični bobni s Casio klaviature iz leta 1992. Upam, da se jim bodo uredniki znali upreti in izogniti, čeprav trenutno slabo kaže.

Ko sem se po 19 letih vrnil v svojo osnovno šolo kot priložnostni povezovalec programa na NZ koncertu ansambla Diamanti sem bil šokiran. 360 otrok je skozi cel koncert pelo in neumorno ploskalo, učiteljice so celo zaplesale v ritmu polke. Ko smo po treh dodatkih izčrpali pripravljen program in ob neprestanem aplaudiranju vprašali otroke, če imajo kakšno glasbeno željo je cela dvorana v en glas zatulila:"Belo obleko !!!!!!!!!!!!!!!!"  Če to ni zlata doba NZ glasbe………….

Komentarji

Komentar lahko oddajo le prijavljeni uporabniki. Prijavite se z vnosom svojega uporabniškega imena in gesla v obrazec na vrhu strani. V kolikor podatkov za prijavo še nimate, izpolnite brezplačno registracijo.


Dogodki

/Narodnjak.si

23.01.2018

Lep večer!

Več na tej povezavi

23.01.2018

Nova polka, ki jo je posnel Ansambel Pok nosi naslov "Mi smo spod Pohorja doma". Zanjo je nastal tudi videospot, oglejte si ga na www.narodnjak.si!

Več na tej povezavi

23.01.2018

8. junij 2018 bo organiziran festival Kamrica, ki bo izpeljan na različnih lokacijah širom Slovenije. Del te zgodbe, ki ohranja slovensko pesem in kulturno dediščino, lahko postanete tudi vi...

Več na tej povezavi

22.01.2018

Ponedeljke nam lepšajo in predvsem krajšajo domače viže...

Več na tej povezavi